Bezeg

Najprej opravicilo. Opravicujem se zaradi izgubljenih stresic, pomanjkanja sumnikov in vsem, ki bodo naslednje pol ure sikali v ekran vendar moje tipkalo, zal, ne premore teh zazeljenih znakov  =D

Je pa tema, ki jo danes odpiram, tako hudo diseca, okusna in prav za vse uporabna, da se mi pol greha kar takoj odpusti. Dame in gospodje, v danasnji temi nastopa:

BEZEG (Sambucus)

Bezeg alias bozovina, beza, bezdijina, bezovc, boz, zovika, zovina ali, meni najljubsa, zdravilna skrinjica za kmecke ljudi. Njegova uporabnost je vsestranska, celo vrsto odlik ima, za razne pripravke pa lahko uporabimo kar vso rastlino. Slava bezgu!

Aprila in maja nabiramo poganjke, mlade liste, cvetje in notranjo plast lubja korenine, februarja in marca ter oktobra in novembra pobiramo lubje stebel in vej, ki mu ostrgamo srednjo plast, septembra pa nabiramo dozorele plodove. Veje posvecenega bezga pa so nekoc in tudi se danes jih, uporabljali za izdelavo carobnih palic (pa ne takih, kot pri harry-ju, ali pac?).

Je napovedovalec vremena, ce si lahko mislite. Po starem prepricanju se namrec napove poletje, ko zacveti bezeg.

Caj iz listov in poganjkov ima cistilne znacilnosti. Iz telesa odvaja strupe, znizuje pa tudi koncentracijo sladkorja v krvi.

Caj iz cvetja deluje pri kaslju nasploh, bronhitisu, zdravljenju jetike, oslovskem kaslju, pljucnici v zacetnem stanju, pomaga pa tudi pri astmi, skrlatinki, pri tezavah z revmo in obolenjih, pri katerih zelimo s povecanim znojenjem izlociti cimvec toksicnih snovi. Grgranje caja pomaga tudi pri zobobolu. Cvetove za caj pa moramo susiti na zracnem in sencnem prostoru.

Ostrgana srednja (zelena) plast lubja in notranja plast lubja korenine so polne smole, ki mocno pospesuje odvajanje seca. Pri uporabi je NUJNO! natancno doziranje, ker so vecje kolicine skodljive, povzrocijo lahko bruhanje, vnetje zelodca in crevesja, drisko pa tudi vnetje ledvic. Caj iz lubja se pripravlja s slabo cajno zlicko (ali manj) lubja na skodelico vode, na dan pa lahko popijemo najvec dve majhni, po pozirkih cez cel dan. Odstranjuje tezave pri zastajanju in izlocanju seca, vodenicnih odtokih, pri problemih z ledvicami in mehurjem, zaprtju in pri sklepnem ali misicnem revmatizmu.

Iz zrelih plodov se pripravljata kasa ali sok in vino. POZOR! NIKAKOR NE UZIVAJTE SVEZIH PLODOV ALI SUROVEGA SOKA! Tvegate slabost, hudo drisko, bruhanje pa tudi mrzlico. Uzivanje jagod v obliki cezane ali prekuhanega gostega soka pomaga pri isijasu, deluje blago odvajalno, polno je vitamina J, ki sciti pred obolenjem za pljucnico. Priporocen odmerek je 30g soka na dan.  Iz zrelih bezgovih jagod pripravimo tudi vino, ki cisti kri, pomirja krce v trebuhu, zbuja tek, ureja odvajanje blata, kot topel napitek pa se bojda lahko pohvali kot najboljse zdravilo proti gripi.

Poleg vseh zdravilnih opisanih zvarkov, lahko iz bezga pripravimo kulinaricne presezke. Bezgovo cvrtje, kjer vecje grozde cvetov namocimo v testo in ocvremo, slastno, sladko marmelado iz bezgovih jagod, za vroce poletne dni osvezujoco sabeso, ki se pripravlja z jabolcnim ali vinskim kisom in najboljtanajboljse:

BEZGOV SIRUP

30 bezgovih cvetov
3 kg sladkorja
3 limone
3 l vode
3 zlicke citronke (6-8 dag)

Najprej raztopimo sladkor v vodi. Najhitrejsa pot bo ako vodo zavremo. Pocakamo, da se voda shladi, dodamo bezgove cvetove, limono, ki smo jo narezali na rezine in citronko. Pokrijemo in pustimo pocivati dan ali dva. Odvisno kako smo zejni. Sirup bo sila fletnega okusa ze po 24 urah namakanja, po 48 urah pa bo nectar za bogove. Nato skozi plast ali dve ciste gaze precedimo v steklenice, ki smo jih splaknili pod vroco vodo, zamasimo in shranimo na hladno in temno mesto.

Tako, recepte imate, zdaj pa ven nabirat bezgove cvetove in zapisite si za uho: ne uzivajte surovih plodov ali soka, prav tako pa se uzivanje bezga odsvetuje nosecnicam. Pa prinesite kak liter na Korosko 39 =D

Vse dobro.

Majski opravki na zeliščnem vrtu

Konkretno smo že zakorakali v maj, mesec ljubezni in razcveta. Kresovanja, jurjevanja in druge šege so že za nami. Počakati moramo le še, da grejo mimo Ledeni možje in da polulana Zofka preneha z mokrim praznovanjem svojega godu. Po sredini meseca, torej v drugi polovici pa že lahko zavihamo rokave, sejemo in sadimo na prostem vsepovprek in po mili volji, saj nevarnosti, da bi ponoči zmrzovalo ni več.

Poberemo lahko že prve letošnje pridelke. Prvi šetraj, svežo meto, meliso (pred cvetenjem), žajbelj, ki ga lahko pobiramo vse leto, tudi pozimi ter pelin. Tu lahko omenim še, da se zelišča, ki jih bomo sušili pobirajo ob luninih krajcih, torej ko je najmanjša. Po pravilu plimovanja bodo takrat rastline imele najmanj soka in se bodo hitreje posušile. Nasprotno pa rastline, ki jih uporabimo sveže, pobiramo ob polni Luni.

Zemlja za zeliščno gredico nikakor ne sme biti sveže gnojena. Najprimernejša je humusna prst, ki jo naknadno še razrahljamo z uležanim kompostom in mivko. Gredica potrebuje čimveč sonca, mlade rastline pa moramo na zacetku pridno zalivati in jim rahljati zgornjo plast zemlje. Kasneje, ko se bodo razrasle in prekrile vso zemljo, okopavanje ne bo več potrebno.

 

Visoka zelišča, kot so žajbelj, pehtran in rožmarin, sadimo na severno stran grede, da nižjim ne jemljejo sonca. Prav tako ločimo trajnice in enoletne rastline. Koper, majaron in krešo npr. bomo morali spomladi znova posejati, če se rastline ne bodo zasejale kar same. Ogromno drugih zelišč prezimi pod zemljo in spomladi požene nove poganjke. Tretja pa so zelena celo zimo, rožmarin, sivka, žajbelj, timijan. Te je treba pozimi zavarovati pred zmrzaljo, jeseni pa jih obrezati, za kar nam bodo spomladi hvaležne in bodo odgnale številne poganjke.

Koliko in kaj bomo posadili je odvisno od nasega okusa in potreb. Pri grmicastih zeliščih, luštrk, žajbelj, sivka, ponavadi zadošča ena rastlina, pri drobnjaku, majaronu in timijanu  pa že potrebujemo 4 ali 5 sadik, ki se lahko po rezanju vedno dobro zarastejo.

Na vrt po zdravje!

Teta Jasna

Ajda na Mestnem vrtu

Saj poznate tisto: "Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori, že ajda zori..."?
No, pri nas na Mestnem vrtu še ne zori, niti cveti še ne, ampak - imamo pa jo! Ajdo, do pred kratkim skoraj pozabljeno žito, ki pa je globoko vrezano v zavest slovenskega naroda.
Kot poljščino, iz katere se lahko pripravi dve značilni slovenski jedi – kruh in kašo -, jo omenja že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) in sicer v tretji knjigi, kjer govori o rastlinah, rudnikih, rudninah, živalih, ptičih, ribah itd. dežele Kranjske. Ttam pravi: "Ajda na Kranjskem posebno dobro in pogosto uspeva. Iz enega zrna jih nastane po navadi osem. Iz ajde se peče navaden kruh, ki je čisto črn kakor prst. Tak kruh jedo kmetje po vsej deželi. Čeprav je črn, pa vendar nimajo plemenita in meščanska usta vzroka, da bi ga zaničevala, ker je zelo okusen in dober; le če preveč ovsa dodajo, postane prekrhek. Iz ajde pripravljajo tudi kašo, in sicer takole: V kotlu puste ajdo vreti toliko časa, da se zrna odpro; nato odlijejo vodo in stresejo kuhano ajdo na platnen prt, da se na zraku posuši; medtem jo večkrat premešajo, da se nekoliko posuši, t.j. da se zrno strdi. Ko pa je tako daleč, da zrno ne poči, če ga z zobmi skušaš zgristi, ampak je še nekako žilavo, stolčejo ajdo kot pri vsaki kaši. Ajdova kaša je prav dobra jed in se često pošilja na tuje."
Pisno je ajda prvič omenjena že leta 1426 v gornjegrajskem urbarju pod imenom "poganka", zavedena je tudi v velesovskem urbarju iz leta 1448.  Ajda je poljščina z večstoletno zgodovino tudi v Prekmurju, kjer ji v narečju pravijo "hajdina". Ljudsko izročilo pove, da je bil tam pridelek ajde oproščen dajatve desetine gospodi, tako je bila ajda pomemben vir dodatnega zaslužka za kmečko prebivalstvo. (Wikipedia)
Ajda danes spet pridobiva na veljavi. Tudi ajdov kruh, ki je nekoč veljal za hrano siromakov, danes pa je - sodeč po ceni - že skoraj prestižno živilo.

Takole je videti posevek ajde na Mestnem vrtu.

Pa da ne boste mislili, da na Mestnem vrtu (še) nič ne cveti, dodajamo še tale cvetoč grmiček.

OGNJIČ ali Calendula officinalis

Ognjič alias babji prstanec, mesječek, neven, ognjec, primožek, rigelc, solnčnica,... je imenitna enoletna zdravilna rastlina, ki bi je bilo greh ne imeti na vrtu. Ime calendula izhaja iz izraza kalende, ki pomeni prvi dan v mesecu. Rimljani so bili namreč prepričani, da ognjič zacveti vsak prvi dan v mesecu. Najznačilnejše slovensko ime, po katerem ga poznajo naše babice, je vremenar, saj ga štejemo med napovedovalce vremena. Če so njegovi cvetovi po osmi uri zjutraj še vedno zaprti, je to znak, da bo deževalo.

Posušene cvetove uporabljamo za pripravo poparka ali čaja. Le-ta pomaga pri lajšanju želodčnih težav. Pospešuje izločanje žolča in s tem posredno zmanjša količino holesterola v krvi. Čaj se pripravlja tudi za izpiranje ustne votline ali za celjenje ran. V kombinaciji z drugimi čaji se uporablja za pomiritev kašlja in lajšanje menstrualnih težav. Poparek pripravimo tako, da eno do dve žlički posušenih cvetov prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati 10 minut.

Mazilo, ki ga enostavno izdelamo sami, uporabimo za mazanje turov, tvorov, pretegnjenih mišic, udarnin, razjed in ran, ki jih povzroči čezmerno flirtanje s soncem, oteklin in bušk, pomaga pa tudi pri glivičnih obolenjih stopal in volku na notranji strani stegen.

Za pripravo mazila potrebujemo:

·         0.5 litrski kozarec ognjičevih cvetov (nič hudega, če je zraven se kako stebelce ali listek)

·         10-12 dag čebeljega voska

·         0.5 l olivnega olja (mega super fantastično bo, če uporabite deviško, ki je hladno stiskano, ker toplotna obdelava olja uniči nekatere pomembne sestavine)

Ognjič, za mazilce, lahko pripravimo na dva načina.

HITER: Na drobno sesekljan ognjič malo pocvremo v ne prevročem olju, odstavimo, počakamo da se pripravek ohladi in še enkrat zagrejemo. Nato odstavimo, pustimo stati čez noč in večkrat premešamo. Naslednji dan pripravek precedimo skozi nekaj plasti gaze, oblikujemo culico in dobro iztisnemo.

NE TAKO HITER: Ognjič, ki smo ga prej dobro pomečkali, damo v kozarec, prelijemo z deviškim olivnim oljem, zapremo in postavimo na sonce za dva tedna (lahko tudi več). Olje bo postajalo vedno bolj motno zaradi izločanja ognjičevih sestavin, torej brez panike. Če želimo močnejši koncentrat, po dveh tednih v kozarec dodamo sveže cvetove in pustimo na soncu še kak teden ali dva. Nato olje precedimo skozi več plasti gaze, ki jo oblikujemo v culico in dobro iztisnemo. Gazice, z ostankom zelene gošče, ne zavrzimo! Uporabimo jo lahko kot obkladek pri težavah s krčnimi žilami, tako da jo preprosto (z goščo vred) ovijemo okoli prizadetega mesta. Z eno si lahko privoščimo štiri tretmaje.

Posodo s precejenim oljem (zdaj že polnim čudovitih ognjičevih sestavin) postavimo nad vodno kopel in začnemo dodajati čebelji vosek. 10-12 dag je nekje primerna mera za pol litra pripravka, vendar je bolje, če najprej dodamo ¾ voska nato pa majhno količino mazila ohladimo, da vidimo ali nam gostota ustreza. Pozor! V kolikor pripravek zagrejemo nad nekje 60` C, uničimo del učinkovin. Počasi in zmerno, naj bo vaše vodilo.

Teta Jasna =D