No, pri nas na Mestnem vrtu še ne zori, niti cveti še ne, ampak - imamo pa jo! Ajdo, do pred kratkim skoraj pozabljeno žito, ki pa je globoko vrezano v zavest slovenskega naroda.
Kot poljščino, iz katere se lahko pripravi dve značilni slovenski jedi – kruh in kašo -, jo omenja že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) in sicer v tretji knjigi, kjer govori o rastlinah, rudnikih, rudninah, živalih, ptičih, ribah itd. dežele Kranjske. Ttam pravi: "Ajda na Kranjskem posebno dobro in pogosto uspeva. Iz enega zrna jih nastane po navadi osem. Iz ajde se peče navaden kruh, ki je čisto črn kakor prst. Tak kruh jedo kmetje po vsej deželi. Čeprav je črn, pa vendar nimajo plemenita in meščanska usta vzroka, da bi ga zaničevala, ker je zelo okusen in dober; le če preveč ovsa dodajo, postane prekrhek. Iz ajde pripravljajo tudi kašo, in sicer takole: V kotlu puste ajdo vreti toliko časa, da se zrna odpro; nato odlijejo vodo in stresejo kuhano ajdo na platnen prt, da se na zraku posuši; medtem jo večkrat premešajo, da se nekoliko posuši, t.j. da se zrno strdi. Ko pa je tako daleč, da zrno ne poči, če ga z zobmi skušaš zgristi, ampak je še nekako žilavo, stolčejo ajdo kot pri vsaki kaši. Ajdova kaša je prav dobra jed in se često pošilja na tuje."
Pisno je ajda prvič omenjena že leta 1426 v gornjegrajskem urbarju pod imenom "poganka", zavedena je tudi v velesovskem urbarju iz leta 1448. Ajda je poljščina z večstoletno zgodovino tudi v Prekmurju, kjer ji v narečju pravijo "hajdina". Ljudsko izročilo pove, da je bil tam pridelek ajde oproščen dajatve desetine gospodi, tako je bila ajda pomemben vir dodatnega zaslužka za kmečko prebivalstvo. (Wikipedia)
Ajda danes spet pridobiva na veljavi. Tudi ajdov kruh, ki je nekoč veljal za hrano siromakov, danes pa je - sodeč po ceni - že skoraj prestižno živilo.
.JPG)
Takole je videti posevek ajde na Mestnem vrtu.
Pa da ne boste mislili, da na Mestnem vrtu (še) nič ne cveti, dodajamo še tale cvetoč grmiček.
.JPG)
Ni komentarjev:
Objavite komentar